Ko bo ta kolumna izšla, bom morda ponosni lastnik radia z uro, ki je stala na nočni omarici v glavni spalnici Philipa Rotha.
Poznate Philipa Rotha, avtorja klasik, kot so »Zbogom, Kolumb«, »Portnoyjeva pritožba« in »Zarota proti Ameriki«, ki je prejel nacionalno knjižno nagrado in Pulitzerjevo nagrado? Umrl je lani, prejšnji konec tedna pa so nekatere njegove stvaritve prodali na spletni dražbi zapuščine.
Radioura je Proton Model 320 in ni nič posebnega na njej, razen tega, da je stala v glavni spalnici Philipa Rotha.
Verjetno je to tisto, kar je Philip Roth gledal, ko se je sredi noči zbudil, ker mu je del možganov glodal določeno pisno težavo. Ali je med strmenjem v osvetljene številke na zaslonu preklinjal svojo bolezen, ki mu je preprečevala trdno spanje, ali pa mu je bilo v tolažbo vedeti, da tudi medtem ko počiva, del njega piše?
Ne vem točno, zakaj si želim imeti nekaj, kar je v lasti Philipa Rotha, ampak ko sem na spletu naletel na dražbo, sem postal nekoliko obseden.
Žal so me že prekosili pri ponudbi za ročni pisalni stroj Olivetti, ki ga je Roth uporabljal na začetku svoje kariere. Tudi modeli IBM Selectric, na katere je Roth prešel kasneje, so za mojo kri predragi.
Že nekaj časa si ogledujem usnjen kavč iz Rothovega pisateljskega studia, mimo katerega bi se peljali, če bi stal prosto na robu pločnika. Je opraskan in umazan, neprepoznavno obrabljen. Skozi računalniški zaslon skoraj zavoham mošt, pa vendar strmim vanj, razmišljam o tem, da bi oddal ponudbo, poskušam izračunati, koliko bo stala dostava. Morda bi se odpravil na izlet in najel tovornjak, da ga pripelje nazaj. Iz tega bi iztržil zgodbo: "Jaz in Philip Rothov plesnivi kavč po Ameriki."
Čeprav je moj delovni prostor povsem vsakdanji – le spalnica za goste z mizo – me je vedno zanimalo, kako vpogledati v pisateljska okolja pisateljev. Pred leti sem si na knjižni turneji rezerviral čas za Rowan Oak, nekdanji dom Williama Faulknerja v Oxfordu v Misisipiju. Danes služi kot muzej, kjer si lahko ogledate njegovo pisateljsko sobo, urejeno tako, kot je bila morda takrat, ko je delal, z očali na bližnji mizi. V drugi sobi si lahko ogledate oris njegovega romana "Basna", skiciran neposredno na stene.
Če obiščete Univerzo Duke, si lahko ogledate pisalno mizo Virginie Woolf, masivno hrastovo delo z zgibnim zgornjim delom za shranjevanje in na površini naslikanim prizorom Clio, muze zgodovine. Rothova zapuščina ne ponuja ničesar tako razkošnega, vsaj ne na tej dražbi.
Pomembne naj bi bile besede, ne predmeti, ki obdajajo njihovega ustvarjalca. Rothovo pleteno verandno pohištvo (v času pisanja tega članka še ni bilo ponudb) ni vir njegovega genija. Morda sami predmeti niso tako pomembni in jim vlivam pomen, ki si ga ne zaslužijo. Dokumenti in korespondenca, povezana z Rothovo literarno kariero, se hranijo v Kongresni knjižnici, kjer bodo ohranjeni in dostopni, upajmo, za vedno.
John Warner je avtor knjige »Zakaj ne znajo pisati: Ubijanje eseja s petimi odstavki in drugih potrebščin«.
1. »Morda bi se morali pogovoriti z nekom: Terapevt, NJEN terapevt in naša življenja razkrita«, avtorica Lori Gottlieb
Vse nefikcija, predvsem pripovedno, a se dotika tudi nekaterih temeljnih kulturnih/eksistencialnih vprašanj. Imam ravno pravšnjo stvar: »Heartland: Spomini na trdo delo in brez denarja v najbogatejši državi na Zemlji« Sarah Smarsh.
Ko preberem novo izdajo, ki je zelo vredna priporočila, jo nalepim na listek na računalniku in od tistega trenutka naprej iščem pravega bralca. V tem primeru so tiha in močna »Pravila za obiske« Jessice Francis Kane kot nalašč za Judy.
To je iz februarja, gre za serijo zahtev, ki sem jih založil v svojem e-poštnem sporočilu. Ne morem se dokopati do vseh, a kot majhno gesto lahko vsaj priznam, da so obstajale. Od februarja je Carrie zagotovo prebrala več knjig, a na podlagi tega seznama priporočam knjigo "Slabe stvari se dogajajo" Harryja Dolana.
Čas objave: 23. julij 2019